Entry Level - učne vsebine
3. Nov način dela
3.1 Upravljanje informacij
Pri digitalnih načinih dela so pristopi k upravljanju informacije novejši in učinkovitejši. Ko se pričakuje izmenjava informacij, prejemnik informacij opiše, kaj bo potreboval in v kakšni obliki. Pri starejših pristopih pa imetnik informacij predloži kopico informacij, ki jih mora prejemnik nato pregledati. Novejši načini dela lahko pomenijo dodatno breme za imetnika informacij, vendar mu dejansko prihranijo veliko truda, saj se lahko osredotoči le na tisto, kar je potrebno, in se ne obremenjuje z dodatnimi informacijami.
Ta pričakovanja se sporočijo s sklopom dokumentov, za katere se uporablja krovni izraz informacijske zahteve. V informacijskih zahtevah je določeno, kaj se pričakuje in kako bo to dostavljeno. Pogosto je v njih opisan tudi namen informacij, kar je lahko v pomoč pri preučevanju različnih možnosti, da lahko strokovnjaki izberejo rešitve, ki so najprimernejše za določen namen.
Pogosto se zgodi, da informacijske zahteve prehajajo od enega deležnika do drugega, pri čemer vsak doda nadaljnje podrobnosti in pričakovanja. S tem se deležnikom zagotovi tudi jasnost, da lahko razumejo, kdo je odgovoren za kaj. Čeprav so te pristojnosti še vedno predmet poklicnih standardov, pomagajo opredeliti pričakovanja na področjih, na katerih se poklicne vloge prekrivajo. Na sliki 6 so prikazane nekatere informacijske zahteve v okviru digitaliziranih pristopov.
Deležniki si informacije običajno izmenjujejo z modeli. Od zahtev je odvisno, ali bo izmenjava potekala prek dostopa (običajno samo za branje) do modelov ali pa z izvozom vsebine modelov v posebni obliki zapisa. Na splošno se informacije, ki so last podjetja, ne izmenjujejo, vendar to v praksi ne vpliva na delo. Lastniške informacije so običajno informacije, ki se uporabljajo za sprejemanje odločitev, sprejete odločitve pa se lahko prosto izmenjujejo.
Slika 6: Pričakovanja glede upravljanja informacij pri digitalnem pristopu
3.2 Informacijsko modeliranje gradenj
Informacijsko modeliranje gradenj ali krajše BIM je proces uporabe digitalnih orodij za projektiranje, analizo, potrjevanje in dokumentiranje ustvarjanja in uporabe grajenega sredstva ter sestavni del digitaliziranih postopkov upravljanja informacij. BIM deluje tako, da strokovnjaki uporabljajo standardizirane postopke in pristope, ki temeljijo na dobrih praksah industrije.
Čeprav številni posamezniki BIM definirajo na svoj način, je uradno definiran v standardu ISO 19650, in sicer kot »uporaba skupne digitalne predstavitve grajenega sredstva, ki olajša procese projektiranja, gradnje in obratovanja, to pa zagotavlja zanesljivo podlago za sprejemanje odločitev«.
Informacijski modeli gradenj (BIM-modeli) so zbirka digitalnih objektov, ki imajo atribute in razmerja, s katerimi sta opisana predmet in njegova vloga v fizičnem grajenem sredstvu. Modeli ne opisujejo zgolj grajenih sredstev, temveč tudi modele arhitekture in modele za gradnjo, ki odražajo fizični objekt. Digitalni objekti lahko vsebujejo geometrijo, kot so vrata in stene, ali pa so bolj abstraktni pojmi, kot sta vreme in namen.
Modeli so zasnovani za skupno uporabo, pri čemer lahko različni deležniki uporabljajo skupna podatkovna okolja za dostop in ogled (in v nekaterih primerih urejanje) modela v skladu z dovoljenji in uporabo. Tako lahko na primer statik ustvari in spremeni model konstrukcije na podlagi posodobljenih arhitekturnih načrtov, projektant strojnih inštalacij pa lahko načrtuje svoje delo na podlagi nosilnih elementov.
Fizični predmeti so predstavljeni kot trodimenzionalni objekti, zato lahko komunikacija poteka tako na podlagi podatkov kot z vizualno in kontekstualno predstavitvijo, kar močno olajša komunikacijo in razumevanje. Ker so načrti digitalni, je mogoče ustvariti programsko opremo, ki samodejno ali delno samodejno pregleduje model in odkriva tiste elemente načrta, ki niso v skladu z omejitvami.
3.3 Razsežnosti BIM-a
Številni deležniki informacije modelirajo in uporabljajo po doslednem vzorcu, zato se je oblikoval neformalen dogovor o poimenovanju načina uporabe BIM-a. Deležniki, ki so tehnologijo sprejeli, modele običajno zgradijo na podlagi informacij, ki jih že poznajo. Ko pridobijo več znanja, v naslednjih projektih razširijo nabor informacij, ki jih umeščajo v modele, in nabor načinov, na katere te modele uporabljajo za sprejemanje odločitev. Iz tega izhajata tudi neformalen opis uporabe BIM-a in način okvirnega ocenjevanja zrelosti BIM-pristopa določene organizacije. Čeprav se izraz razsežnosti BIM-a pri sodobnem pristopu uporablja manj pogosto, ga številni strokovnjaki še vedno uporabljajo. Pogosto je koristen tudi za osebe, ki šele vstopajo v ta sektor, saj jim pomaga razumeti, kako se BIM običajno uporablja.
Večina strokovnjakov na začetku uporabi informacije, ki se že uporabljajo, ter jih poveže z geometrijskimi podatki v modelih. Čeprav za osnovno upravljanje informacij geometrija v BIM-u ni nujno potrebna (na primer najosnovnejša platforma za upravljanje sredstev uporablja preglednice za shranjevanje in izmenjavo informacij), večina izvedb vključuje modele objektov s trodimenzionalno upodobitvijo. Za večino ljudi je namreč vizualni prikaz priročen način sporočanja med sodelavci. Mnogi menijo, da je to osnova BIM-a, zato ga imenujejo BIM 3D.
Ko se strokovnjaki navadijo na delo z geometrijskimi podatki, običajno dodajo informacije, povezane z zaporedjem dejavnosti in terminskim planiranjem, da bi razumeli, kako se stvari odvijajo skozi čas. Te informacije strokovnjakom omogočajo, da se bolje držijo rokov, razumejo roke dobave med fizično gradnjo in obratovanjem ter preprečijo, da bi delo na isti lokaciji hkrati opravljalo več izvajalcev, ki bi se med seboj verjetno ovirali. To je znano kot BIM 4D.
Naslednji element, ki se običajno doda, so informacije o stroških, cenah in produktivnosti, ki so v pomoč vodjem projektov pri spremljanju in nadzoru stroškov. Te informacije omogočajo boljše ocene, kako bodo odločitve vplivale na stroške. Vodjem projektom omogočajo tudi spremljanje proračunov in upoštevanje obsega projekta. To je znano kot BIM 5D.
Obstajajo tudi druge razsežnosti BIM-a, ki jih uporabljajo različni strokovnjaki, vendar ni splošnega soglasja o tem, kaj te razsežnosti predstavljajo.
3.4 buildingSMART in openBIM®
Organizacija buildingSMART
Organizacija buildingSMART je mednarodna neprofitna organizacija oziroma svetovna skupnost izpostav, članov, partnerjev in sponzorjev, ki želi v gradbeno industrijo uvesti sodobne načine dela in izmenjave informacij. Organizacijo buildingSMART vodi matični organ, tj. buildingSMART International. Skupnost, združena v organizaciji buildingSMART, ustvarja in razvija odprte digitalne načine dela v industriji grajenih sredstev.
Njeno poslanstvo je proaktivno spodbujati aktivno uporabo in razširjanje standardov za odprte podatke, kar omogoča, da podatki o infrastrukturnih in grajenih sredstvih ter procesi življenjskega cikla povečujejo vrednost naložb v grajena sredstva in izboljšujejo možnost za rast.
Standardi organizacije buildingSMART pomagajo lastnikom sredstev in celotni dobavni verigi, da je njihovo delo učinkovitejše ter da sodelujejo med celotnim projektom in v življenjskem ciklu sredstva. Organizacija buildingSMART se vse od ustanovitve leta 1995 osredotoča na reševanje izzivov, s katerimi se industrija srečuje na področju interoperabilnosti.
Pomembno področje dela je razvoj standardov procesa openBIM®, ki različnim strokovnjakom omogočajo, da delijo in si izmenjujejo informacije na različnih platformah, ne da bi bili pri tem vezani na določeno programsko orodje ali družino orodij. To omogoča hitrejše in zanesljivejše povezovanje podatkov v dobavni verigi, kar koristi sodelovanju med deležniki.
3.5 Mednarodni standardi
Večini ljudi ni treba poznati vseh podrobnosti mednarodnih standardov, ampak morajo vedeti le, da obstajajo. Tako kot za odpiranje datoteke PDF ni treba poznati standarda, v katerem je opisana oblika zapisa, tako tudi za delo z BIM-om ni treba prebrati standarda, v katerem so opisani temeljni industrijski razredi oz. IFC (Industry Foundation Classes). Vendar je lahko osnovno poznavanje standardov koristno za posameznike, ki delujejo v industriji. Dva najpomembnejša standarda za BIM sta ISO 16739, ki opisuje IFC, ter ISO 16950, ki opisuje organizacijo in uporabo BIM-a v projektih. Oba standarda sta oblikovana v soglasju, saj so se mednarodni strokovnjaki iz industrije sestali in določili dobre prakse industrije.
Standard IFC opisuje modele in navaja podrobnosti o tem, kako je predstavljena geometrija ter kateri so temeljni objekti, ki so pomembni za gradbeništvo, in kako so med seboj povezani. Na primer, opis stene lahko zajema predvsem njeno višino, širino in debelino, lahko pa vsebuje tudi informacije o materialih, iz katerih je zgrajena, njenih toplotnih lastnostih, požarni odpornosti, teži in prenosu zvoka. Mednarodni strokovnjaki skupaj določajo, katere lastnosti so obvezne, katere so neobvezne in kako so povezane, da bi strokovnjaki lahko razvili orodja za interakcijo z modeli in bi se lahko zanesli na informacije, ki jih ti vsebujejo.
Ta pristop omogoča tudi precejšnje izboljšanje interoperabilnosti. Deležniki pri projektu morajo biti pri izmenjavi informacij prepričani, da se podatki pravilno izmenjujejo ter da sta pravilna tudi pomen in kontekst teh podatkov, tudi če deležniki uporabljajo različno programsko opremo ali delajo v različnih državah. To omogoča tudi nemoteno vnašanje podatkov ponudnikov gradnikov v modele in načrte brez strahu pred izgubo informacij.
Mednarodni standard, v katerem je opisan delovni tok izmenjave informacij, podobno obravnava velik nabor standardiziranih scenarijev izmenjave informacij ter opisuje vloge, ki bi morale biti vključene, in kaj bi morali modeli vsebovati, da bi izpolnili pričakovanja.
3.6 Kje začeti?
Začetek uporabe BIM-a in digitalnega upravljanja informacij je odvisen od vaše vloge v organizaciji in industriji na splošno. Če poznate industrijo, ne pa tudi konceptov upravljanja informacij, boste imeli drugačen pristop k BIM-u kot nekdo, ki na novo vstopa v industrijo, vendar pozna splošne koncepte izmenjave in shranjevanja podatkov. Številni mlajši strokovnjaki, ki so v gradbeništvu novinci, se pogosto lažje prilagodijo BIM-u, ker jih ne ovirajo vnaprej ustvarjena mnenja o tem, kaj ta industrija je in kako deluje.
Če v gradbeno industrijo šele vstopate, je pomembno, da se poučite o svoji vlogi v sektorju ter razumete, katere informacije so potrebne za sprejemanje odločitev in od kod izhajajo. Po možnosti standardizirajte svoje prakse, da boste zagotovili ponovljivost in zanesljivost. Razumeti morate, na kateri točki vaše delo in odločitve vplivajo na druge ter kako lahko izmenjava informacij koristi vsem udeležencem.
Če v industriji grajenih sredstev niste novinec, bo za vas najučinkovitejši pristop k uvedbi BIM-a, da preučite svojo sedanjo vlogo ter trenutno in načrtovano uporabo informacij. Določite, katere informacije boste potrebovali za naslednji projekt in kje jih lahko dobite. Razmislite, kdo bo najverjetneje vir teh informacij in katere odločitve boste sprejeli na njihovi podlagi. Zlasti če so povezane z geometrijo, bodo verjetno povezane z modeli in bodo zelo verjetno pomembne za druge udeležence v dobavni verigi.
Poleg tega se lahko seznanite s koncepti in terminologijo BIM-a, tako s formalnim usposabljanjem kot tudi neformalno z branjem belih knjig in gledanjem videoposnetkov z navodili, zlasti tistih, ki so povezani z vašim interesnim področjem in specializacijo.
Ne glede na vašo vlogo in poznavanje industrije pa ste že naredili prvi korak, saj ste se vključili v ta program za pridobitev certifikata in značke buildingSMART International za opravljeno usposabljanje na vstopni ravni.
Modul 3 – Povzetek v 10 točkah
Pojdite na izpitno platformo, ustvarite račun in opravite Entry level izpit. Veliko sreče !